Načini vzreje
Pri vzreji se prakticirajo 3 različne metode, in sicer:
- Inbreeding (parjenje znotraj ožje družine),
- Line breeding (parjenje znotraj linije) ter
- Outcrossing (križanje nesorodnih živali).
Vsaka metoda ima svoje dobre in slabe lastnosti, in upoprablja se jih za različne namene.
Inbreeding - parjenje v bližnjem sorodstvu - sokrvnost
Se uporablja za izolacijo lastnosti. Ko parimo sokrvne živali se podvojijo recesivni geni in potomci niso prenašalci, ampak se lastnost izrazi. Te so lahko dobre ali slabe. S tem, ko smo lastnost izolirali, pa vemo katere živali so prenašalke in se lahko na podlagi tega odločimo, ali bi te lastnosti še imeli (te podgane naprej parimo) ali pa če je ta lastnost nezaželjena, te živali izločimo iz vzreje.
To metodo je dobro uporabljati pri neustaljenih linijah, da se razkrije kaj vse skrivajo podgane. Če tega ne vemo, se ta recesivna lastnost lahko naprej deduje in se nam po nekaj letih pojavi, mi pa ne vemo od kje je prišla in katere živali jo nosijo. S tem jo bomo težje izločili.
Zaradi parjenja v sorodstvu samega po sebi ne bi smelo priti do težav, sploh pa ne pri podganah, ki imajo zelo visoko toleranco inbreedinga (sokrnosti). V laboratorijih se linija ne smatra kot sokrvna do 20. generacije parjenja v sorodstvu.
Line breeding - parjenje znotraj linije
Kaj je linija? Linija je sestavljena iz selektivno vzrejene družine, kjer sta se uporabljali metodi inbreedinga ter line breedinga že več generacij. Navadno linija izvira iz enega para podgan. Parjenje znotraj linije pomen da se živali pari s sorodniki, kot naprimer teta/nečak, sestrična/bratranec, babica/vnuk.
Ta moteda je dobra za ustalitev in nadaljevanje linije, kombiniranje dobrih recesivnih genov ter eliminacijo slabih. Pomemno je, da se pari živali glede na njihov karakter in zdravje, ne pa glede na rodovnik.
Outcrossing - parjenje živali, ki si niso v sorodstvu
Outcrossing se izvaja, za prinos novih lastnosti v linijo
Lahko pa tudi (redkeje) za odstranitev določenih lastnosti. Tu se pojavi lahko težava, da se lastnost recesivno deduje in se "skriva", tako, da je pomembno potomce ponovno pariti med seboj. Vsakič, ko se linijo pari z nesorodno podgano obstaja nevarnost, da bo ta podgana poleg dobrih lastnosti, ki si jih želimo, zraven prinesla slabe lastnosti.
Jaz bom uporabljala vse naštete metode.
Začela bom z inbreedingom, da spoznam kaj morda skrivajo moje podgane, nato bom šla bolj na line breeding. Ko imam ustaljeno linijo bom občano uvedla tudi outcross, da dodam še druge gene, ki si jih želim. Po outcrossu pa bom ponovno parila sokrvne podgane, da se prepričam, da nisem kaj slabega prinesla v linijo in nato nadaljevala z line breedingom.
Primarni cilj je vzrejati prijazne, socialne, zdrave in kar se da dolgožive podgane za hišne ljubljenčke.
Sekundarni cilj pa je igranje z genetiko barv - vzreja za določene barve. Temu se bom lahko posvečala bolj kasneje, ko utrdim karakter ter zdravje.
Starost podgan ob parjenju
Samice so sposobne oploditve že pri 5ih ali 6ih tednih. Zato, je potrebno mladičke iz legla ločiti po spolih že pri 5ih tednih starosti.
Večina vzrediteljev samico prvič pari med statostjo 4 in 6 mesecev, ali ko dosežejo težo 250 do 350 gramov. Prvič se jih lahko pari tudi kasneje, tam nekje do 1 leta starosti.
Jaz samice prvič parim pri 5ih mesecih starosti ali kasneje. Vsaka samica ima maksimalno 3 legla (ponavadi le 1 ali 2) med legli pa vsaj 2 meseca počitka.
Samci so tako kot samice lahko spolno zreli že pri 5ih tednih. Pri njih ni končne omejitve v starosti za parjenje, zato jih jaz parim kar se da pozno, da se mi pokažejo morebitne zdravstvene težave. Pred 5imi meseci samcev ne parim, še raje pa počakam do cca 9. meseca, ker bi se lahko takrat pojavila hormonska agresija.